Zadnjič sem prilepil par fotk z Takumarjevo 55-ko, ki je bila cenejši osnovni objektiv tedanjih Pentaxov. Tisti fotograf, ki je pred štiridesetimi leti premogel malo več cvenka si je kot osnovni objektiv privoščil legendarnega Takumarja 50 f1,4. Na DX formatu sam kake razlike v performansu nisem videl, pravzaprav mi je bila ceneješa 55-ka celo bolj simpatična. Na večjem formatu, pa 50-ka pokaže svojo vrednost in zdaj mi je bolj jasno zakaj razlika v ceni. Objektiv je na f1,4 soliden in ima to prednost, da svojo razmeroma dobro ostrino ohrani čez celo sliko, robovi so boljši kot pri odprti 55-ki. Od f2,8 naprej je objektiv naravnost fantastično oster in prepričan sem, da bi bil zlahka kos tudi senzorju z več piksli. Pa da ne bomo samo hvalili sem našel tudi kako slabost. Vinjetiranje je pri f1,4 kar občutno, pozna se ga še na f2,8 in je bolj izrazito kot pri 55mm. Pa moj se še vedno ni znebil malce rumenosti, ki je posledica uporabe rahlo radioaktivnega torija. Ta rumenost je dvorezni meč, pri portretih je čisto OK (poleg pregovorno lepih barv kože Canon senzorjev), drugače pa malce moteča. Kljub opozorilom, da je objektiv lomilec zrcalc na eosih, moj primerek dela brez problemov in se ne zatika. Pa milimetri so prav simpatični, saj so še uporabni na ulici (sam imam sicer raje 35mm) in sežejo vse do portretne fotografije. Nekaj fotk:
Indijansko poletje v Trstu na f2,8
in dva portreta moje potrpežljive spremljevalke na f1,4