Dva dni druženja s tem objektivom, ki je bil ob predstavitvi leta 1958 eden od vrhuncev tedanje optike. Svojevstna optična shema šestih leč v petih skupinah s prednjo lečo pomaknjeno daleč naprej je omogočila za tedanje čase zelo veliko svetlobno moč f2,3. Objektiv je bil namenjen reporterski fotografiji, a je zaradi visoke cene našel bolj malo kupcev. Tudi danes je razmeroma redek in ne ravno najcenejši med Takumarji. Objektiv so pri Pentaxu proizvajali do leta 1962, pravo zamenjavo, pa je dobil komaj leta 1966 v Super Takumarju 35mm f2.
Objektiv se na aparatu filmskega formata, kljub letom zelo solidno obnaša. Predvsem gre pohvalit dejstvo, da nima popolnoma nič kromatske aberacije in res minimalno distorzijo. Ostrina je na f2,3 dobra res samo na ozkem sredinskem delu, tja od f4 pa je objektiv uporaben od roba do roba, a je sredina vedno opazno boljša od robov. Zanimivo je vinjetiranje, ki se zdi bolj opazno pri bolj zaprti zaslonki (f5,6), kjer so skrajni robovi črni, pri odprti zaslonki pa tega pojava ni opaziti.
Nekaj foto materiala z malo igranja.